Obetavna spletna strokovna razprava o kulturni dediščini
Kaj je nesnovna kulturna dediščina? Zakaj pojmuje UNESCO ta pojem dinamično? Zakaj uvrščajo v državne unescove sezname le tradicije, ki obsegajo vsaj tri generacije? Kakšen pomen ima ta proces priznavanja nesnovnih dediščin za demokratizacijo Evrope in za priznavanje raznolikosti prebivalstva?
O vsem tem so razpravljali udeleženci in udeleženke prve spletne strokovne razprave pod okriljem Avstrijske unescove komisije 3. decembra 2020. Na razpravo je vabila dunajska kulturna initiativa »Brunnenpassage« – prvotno naj bi se udeleženke in udeleženci srečali v živo na Dunaju, seveda je virus to srečanje izrinil na svetovni splet.
Vendar prireditev zaradi tega ni trpela! Sodelovali so ljudje iz vse Avstrije, tja do Predarlske in celo do Bavarske in Pariza.
Anne Wiederhold-Daryanavard je v imenu iniciative Brunnenpassage pozdravila sodelujoče.
Djamila Grandits (CineCollectiv) je fantastično vodila zahtevno diskusijo in ugotovila, da je raznolikost prebivalstva v Evropi dejstvo, ki ga pa mnogi ne priznavajo. Iskati je treba poti do tega medsebojnega spoštovanja in priznavanja.
Helena Drobna (Regional Officer UNESCO, Pariz) je izpostavila pomen Konvencije o nesnovni kulturni dediščini, sprejeti 2003. Države Evrope so se obvezale uresničevati konvencijo, vsaka na svoj način, Finska npr. s tem, da je Seznam nesnovne kulturne dediščine oblikovala v obliki Wikipedije. Vse to pospešuje demokratizacijo.
Cristina Biasetto, referentka za nesnovno kulturno dediščino v Avstrijski unescovi komisiji, je izpostavila pomen državnih seznamov, ker na ta način postajajo nevidne prakse vidne za javnost, ker utrjujejo zavest in enostavno dokumentirajo družbeno realnost. Maria Walcher, članica sosveta za nesnovno kulturno dediščino pri Avstrijski unescovi komisiji, je poudarila nov pogled na tradicije, saj ne velja samo okostenelo gledanje na ohranjevanje, temveč upoštevanje sprememb in dinamično posredovanje novim generacijam ter vključevanje izobraževalnih institucij.
Najboljši vtis dobite, če si sami ogledate dvoinpolurno razpravo na spletu:
https://www.youtube.com/watch?v=9ZaCf2x_wXE
Slišali smo zanimive strokovne prispevke.
Asma Aida, umetnica, ki sodeluje v iniciativi »Salam Oida«, je opisala usodo mladih iz priseljenih družin, ki so sicer del te države, so pa povezani s kulturo staršev in s sodobnim življenjem v Avstriji. Gre jim za medsebojno mreženje, za vidnost, proti »skrivanju« in sramežjivosti glede porekla.
Marko Kölbl, etnomuzikolog, je v imenu kulturne iniciative Stinjaki na primeru »Stinjaške ohceti« prikazal pomen ohranjevanja ustnega izročila, jezikovnih posebnosti, plesnih elementov in rokodelskih sposobnosti (noša).
Martina Piko-Rustia (Slovenski narodopisni institut Urban Jarnik) je predstavila ohranjevanje slovenskih ledinskih in hišnih imen na Koroškem kot rezultat dobrega sodelovanja lokalnih kulturnih nosilcev in znanosti. Imensko nesnovno dediščino je predstavila kot skupno dediščino nemško- in slovenskogovorečih Korošcev. Pri tem je izpsotavila pomembno vlogo UNESCO, ki pospešuje razumevanje kulturnih posebnosti regij. Kreativno posredovanje teh posebnosti drugim generacijam s šolskimi in kulturnimi projekti je bistveni del ohranjevanja.
»Nesnovna kulturna dediščina – včeraj, danes, jutri«, Obetavna spletna strokovna razprava o kulturni dediščini v decembru 2020 na Dunaju (PDF-Prezentacija)
Umetnica in igralka Simonida Selimovic si je zastavila nalogo, da prikriti jezik Romov zavestno celebrira na odru. Vzgajali so jih, naj govorijo jezik le skrivaj, le v lastni skupini! Uspelo ji je v tem zasramovanem jeziku spisati in zrežirati gledališke predstave, ki dajejo govorcem glas in samozavest.
Diskusije po strokovnih prispevkih je bila živahna in odpirala nova vprašanja (kaj je s tradicijami »migrantov«?).
Maria Walcher je po diskusiji menila, da jo je navdušila vnema sodelujočih na tej razpravi.
Čutila, da je za vse sodelujoče delo za ohranjevanje nesnovne kulturne dediščine srčna zadeva! Strokovni posvet je ocenila tudi kot določeno zarezo, saj v desetletju, odkar letno objavljajo Unescov seznam nesnovne kulturne dediščine, še ni bilo take javne razprave. Torej: dober začetek! Treba je nadaljevati.
v.w.
